Pismo s taborjenja (part 11)
Dragi oča, preljuba mamica!
Vreme je bilo dosedaj žal bolj socialno.
»socialno« je nova skavtska beseda in je klavrnega pomena. Tudi o svojem plašču moram poročati, da je socialen, odkar se je udeležil svečanega večernega ognja.
Pa za v tabor bo vendar še, ker luknja ni prevelika.
Zrak je tukaj v Bohinju zelo posrečen in nič ne stane, »posrečen« je tudi nova naša beseda. Slehernemu skavtu je dovoljeno, da uživa zraka, kolikor hoče. Toda ima tukajšnji zrak premalo redilne snovi v sebi in vitaminov. Prosim Te, dragi oča, stopi pogledat v poučni slovar in mi piši, kaj so vitamini — vedel sem, pa sem pozabil.
Za redilne snovi in vitamine nam skrbi kuhinja.
Naša kuhinja je takisto bolj socialna, kajti si kuhamo sami.
In smo potem sijajno lačni.
O, ljuba mamica, kuhati je jako lahko, jaz že znam.
Ampak težko je potem pojesti, kar si sam skuhal.
Včeraj sem jim kuhal jaz in jim ni bilo dovolj; pobrali so mi še zobno pasto, namazali so si jo na kruh in snedli vso.
Rekli so, da je bila dobra kakor pes.
Kosilo so pa pustili.
Ljuba mamica, pošlji mi še zobne paste in dosti! Ali pa namesto zobne paste lahko pošlješ tudi jetrno pasteto.
Mislim, da je jetrna pasteta cenejša.
Sedmi skavtski zakon se glasi: »Skavt je delaven in štedljiv«. Zato bodi štedljiva in rajši kupi jetrno pasteto.
Tudi jetrna pasteta je dobra kakor pes.
Če ti pa kaže klobasa, pa klobaso kupi, tisto trdo, ki ji pravijo »čikarica«.
Ali pa kupi oboje, čikarico in pasteto! Zobno pasto morebiti lahko pustiš. Štedljivost je res zelo koristna Npr. če vložiš v hranilnico dinar, čez štiristo let boš imel milijon dinarjev — kar preračunaj pa ne pozabi na obresti od obresti! Tukaj v Bohinju ne moreš štediti.
Tukaj imajo Hranilnico in posojilnico in sem jim nesel en dinar, da ga bom štedil štiristo let.
Pa ga niso marali.
Rekli so, da manj ne sprejmejo kakor deset dinarjev.
Deset dinarjev je preveč: prvič jih ne potrebujem, drugič — za deset dinarjev bi po štiristo letih dobil deset milijonov, toliko ne potrebujem, kajne da ne?
Delavni smo jako.
Brcamo žogo dopoldne in popoldne in smo trudni kakor pes.
»Pes« je tudi skavtska beseda.
Včeraj nam je v tabor prišel beračin smo mu dali, kar smo imeli.
Gledal je, kako smo igrali žogo.
Pa nas je svaril, naj nikar toliko ne delamo.
Če nas bodo videli take, hitro nam bodo predpisali davek.
Dejal je, na vsako delo da je davek in samo zato da ne dela in rajši berači, ker se boji davka.
Ta berač je bil zelo posrečen.
Preveč res ne smemo delati, ne zaradi davka, ampak zato, ker so sedaj počitnice in se ne spodobi, da jih skrunimo.
Potem pa še zato ne: čim več delaš, bolj si lačen.
Zraven našega tabora je velik travnik, tam smo pomagali gospodarju pri senu. Sijajno je bilo in smo za malico dobili razen kruha tudi vsak en šabeso, po šabesu se krasno riga, le poizkusi! Vsi gospodarji bi nas radi imeli.
Enemu izmed njih bomo pomagali zidati hišo, to je zelo zabavno.
Samo preveč nas je in bomo smeli pomagati le nekateri, drugi pa bodo morali brcati žogo in so zelo klavrni ali socialni.
Na vaju vsak dan mislim, kadar prihaja pošta in pri kosilu.
Ali boš kmalu poslala, ljuba mama? In nate tudi mislim, dragi očka! Tukaj imajo marsikake starine po hišah, skrinje in take stvari, ki Te zanimajo.
Pa so tukaj še bolj stare starine in ti eno pošiljam, priloženo v škatlici.
Prišel nas je obiskat star profesor in je tri dni taboril pri nas.
Pa ni ta profesor tista starina, ki ti jo pošiljam v škatlici, ampak je bil silno učen. Spremljal sem ga in mu nosil nahrbtnik, kajti je skavt vedno koristen, in je bila v nahrbtniku jetrna pasteta in klobasa čikarica in sva si zraven kuhala čaj, posebno gospod profesor.
Pri malici sva zelo modro govorila, posebno gospod profesor.
Sedela sva vsak na svoji skali, gospod profesor je s palico brskal po produ in je dejal, da je to kamenje doživelo čudo starih stvari.
Povedal sem mu, dragi očka, da se za stare stvari tudi Ti zanimaš in da imaš uro, stara je par sto let.
Pa je dejal gospod profesor, da je par sto let prav lepa starost za uro.
Za kamenje pa da je še par milijonov premalo in da je takle kamenček lahko star milijardo let.
Kar strah me je tolikšne številke in Te prosim, dragi očka, stopi in poglej v poučni slovar in mi piši, koliko je ena milijarda.
Kamenček, ki je star milijardo let, pa ti pošiljam v škatlici, nikar ga ne izgubi in naj bo čisto Tvoj! Ni treba, da mi zanj kaj daš, res ne, razen ako sam hočeš, saj veš, da je moje denarno stanje jako socialno. In Ti še lahko pošljem takega kamenja, ker so tukaj vse gore take in še cesto posipljejo s takim kamenjem, ali ni škoda?
Te gore bi bilo pravzaprav postaviti v kak muzej, ali ni res?
Vprašal sem gospoda profesorja in se je muzal.
Dejal je, da bi bilo nemara najbolj varno, če vtaknejo v muzej kar celo zemljo, kolikršna in kakršna je, zemlja da je stara milijardo milijard let in še se ne ve, kako dolga so bila leta v onih letih.
Skrbi me, ako bodo res vso zemljo vtaknili v muzej, kam bomo šli mi skavtje s svojim taborom, kje bomo spali in kje bomo kuhali.
Ne vem, ali nam bo dovoljeno v muzeju kuhati in spati, ko še dežnika ne smeš s seboj vzeti, kadar greš v muzej, ampak ga moraš oddati pred vhodom v garderobo.
Precej me to skrbi, še bolj pa me skrbi, ljuba mamica, ali boš takoj poslala jetrno pasteto in čikarico. Prosim Vaju, pridita kar oba semkaj, mamica in oča, in jetrno pasteto in čikarico prinesita s seboj, bo prej tukaj in bosta prihranila poštnino.
Radostno Vas pričakujem vse štiri, jetrno pasteto, čikarico in Vaju dva Vaš hvaležni sin in skavt
Peter.
Oča in mati sta prebral pismo.
Mati je dejala: »Same neumnosti mu rojijo po glavi.« Oča pa se je smejal: »Dobro je! Fant dela in ne ve, da dela; uči se in ne ve, da se uči.
Zdrav je pa tudi, ker je lačen.«
