Skavt Peter in pijanci (part 7)
Pijanci so resnično vredni usmiljenja.
Prvič, ker jim silno trpi čast.
Komaj kdorkoli ugleda pijanca, holaj! —že si misli: tole je pijanec.
S tako mislijo pa seveda ne koristi ugledu, ki ga želi pijanec, da bi ga užival v človeški družbi.
Drugič je pijanec še bolj vreden usmiljenja zato, ker mu zunanjost in notranjost žal nista v skladu s pravili »Olikanega Slovenca«. Obleka mu je povaljana, nekateremu v laseh tiči slama, a ne dehti prijazno prav iz nobenega in od nobene plati.
Še seneni vozovi se umikajo pijancu v pregovoru in ne iščejo njegove družbe.
Niti mu ni pijača drugače v korist, marveč škoduje njegovemu želodcu in duši tudi in jetrom in obistim in možganom in barvi njegovega nosu.
Pijanci so resnično vredni usmiljenja in ni čuda, da se včasi samemu sebi tako smilijo, da kar tulijo.
V prejšnjih časih se jim je godilo še huje.
V historijah se bere o pijancih, ki so bili tako prepojeni z žganjem od pete do temena skoz in skoz, da so se vneli in so zgoreli kakor bakla.
Take historije so sila zanimive.
N. pr. stoji v eni izmed teh historij, da je bilo lepega pomladanskega dne, pa se je pričel vleči po hiši čuden duh, ta duh je bil smrad in neprijeten, kakor bi se na pokvarjenem špiritu žgale kosti in nohti in lasje in cunje in je postajal smrad tako gost, da se je kar videl. Zdajci so se čuli iz podtličja zamolkli glasovi. Prihitela je straža, dim jim je kazal v klet, tam je stanoval žganjar Jerin.
Straža je vdrla v klet, — kaj so ji uzrle zavzete oči: v kotu kup mesa in cunj, višnjevi plamenčki švigajo iz kupa zdaj tu, zdaj tam — to je žganjar Jerin.
In kup še živi in neizrečno smrdi in govori in vmes mu cvrka meso: »Oj, preljubi bratci — beži, podgana! — Kako žalosten je konec pijanca! — Cvrk, cvrk! — Ali ni nikoder nikakršnega novinarja — cvrk, cvrk — ali risarja, da bi napisal ali narisal strahovito mojo smrt zaradi senzacije in nagrade in zgleda in svarila! — O — cvrk, cvrk —preklet bodi demon alkohola! Rajši pijte iz studenca, živi naj absti —cvrk in šššt!« — pa mu je zavrknila in ugasnila še beseda in je črni kup samo še nemo tlel in kmalu ni bilo od žganjarja Jerina dosti več nego za lopato smrdljive žlindre in ni vedela neutolažna vdova kaj bi z njo, ali jo naj vrže na gnoj ali naj zanjo tvega stroške pogreba.
Resnično grozovita je bila taka smrt in jo je zelo zanimivo brati.
Zdaj se že več let ni nikomur primerila, kar je s stališča svarilnih zgledov v boju zoper alkohol le obžalovati.
Morebiti je temu kriva boljša oziroma slabša kakovost alkohola — kakor se vzame.
Toda ni izključeno in se lahko zgodi, da bodo kjerkoli izdelovali zopet slabši alkohol oziroma boljši — kakor se vzame — pa ne bi bilo več zadržka zoper zgoraj opisani pretresljivi način smrtne kose.
Pijanec, prepojen s poštenim alkoholom, je silno nevaen zastran ognja; dovolj je, da se mu približaš z gorečo smotko, pa se bo vnel, zgorel živ in ga morilni plamen ne bo objel kar v hipu, nego počasi bo tlel in smrdel in cvrkal in nazadnje, kakor rečeno, ga ostane samo še za lopato žlindre.
To je jako žalostno!
Tudi skavt Peter je bral zanimivo historijo te smrti.
Bral jo je in prebral še enkrat in dejal, da je sijajna.
Že se je spomnil skavtskih zakonov, da je skavt vzdržen in ne pije in da je skavt vsak dan koristen.
Preudaril je vso reč in ni se mu zdelo prav, da pridigajo treznost po šolah, kjer ni pijancev, in na shodih, kamor prihajajo le najzanesljivejši trezniki.
Nego, je dejal, treba je med pijance v beznice, ti so potrebni pridig in svaril in bi jih gotovo pretreslo, če bi zvedeli, v kakšni nevarnosti so, da se vnamejo in zgore in jih ne bi ostalo drugega nego za lopato smrdljive žlindre.
»Bi-pi!« je vzkliknil skavt Peter — to je skavtsko geslo in pomeni: Bodi pripravljen! — in je bil skavt Peter pripravljen.
V mračni kleti pri »Zelenem fraklju« je bil zbran cvet žganjarjev. Bilo jih je dvanajst ali štiriindvajset, s kakršnimi očmi si jih gledal, s treznimi ali pijanimi. Mednje je nenadoma stopil klobuk s širokimi krajevci, bil je skavt Peter. Povzpel se je na klop in jim govoril:
»Častiti žganjarji, smrdljive posode alkohola, ali ste zavarovani zoper požar? Če niste, skrajni je čas, da se zavarujete in si železne tablice o zavarovanju obesite okoli vratu, da bo kaj ostalo od vas, ko zgorite, in da bo moči spoznati klavrne vaše ostanke.«
»Ho, ho, ho!« so se začudili žganjarji, »kdo nam kvaka in kaj?« in se je eden prigugal pred skavta Petra in mu gostoljubno ponudil: »Na, pij!«
Skavt Peter je pač vzel frakelj, pa ga je tudi že treščil ob tla.
Dejal je, da si bo razbiti in razliti ta frkelj vpisal v seznam svojih dobrih del in ga dvakrat podčrtal in ga okrasil s plusom in tremi klicaji.
Gostoljubni žganjar pa je bil drugačnih misli; pokazal je zobe in renčal in so mu pritrjali tovariši in krčmar.
Skavt Peter pa se je neustrašeno umaknil za mizo in nadaljeval svojo pridigo:
»Častiti žganjarji, zanikrne mavre pijane, že smrdite po snoji! Vidim, trenutki vašega življenja so šteti.
Zdaj, zdaj bodo iz vas švignili višnjevi plamenčki, iz nosa, iz trebuha, iz vsega života. Pri živem telesu boste cvrkali: cvrk, cvrk in vam ne bo pomoči. O, žganjarji, hitro se skesajte, preden postanete žlindra.«
Žganjarji so bili živo užaljeni — vsak žganjar je užaljen, če mu poveš, da je žganjar. Pa so rjuli, obstopili mizo in že je čul skavt Peter pesti, ki naj bi mu dokazale, da žganjarji, niso žganjarji.
Ta čas pa je zunaj zatrobilo »ta, ta«, vrata so se odloputnila na stežaj in v klet so pogledale svetle čelade, v rokah so držale cev brizgalne in načelnik Florijan je vprašal, kje gori in kdo je tisti »Bi-pi«, ki je poslal nujno pošto, naj pridejo.
Skavt Peter je zaklical: »Bi-pi, bodi pripravljen! Tukaj gori: dvanajst mož je v smrtni nevarnosti da zgore, eksplozija ni izklučena, že smrdi snoja — kar sprožite!«
In ker mora vsak skavt znati vse, od zapletanja vozlov do kuhanja krompirjeve omake, od brzojavnih znkov do zgradbe mostov, je poznal skavt Peter tudi gasilna znamenja, — s seboj je imel piščal in je zapiskal znamenje za brizganje. Pa so oni vzad na ulici pritisnili sesalko in pognali vodo in so bili vsi žganjarji do kože premočeni: kdor je kričal, je dobil vode še v usta, več, nego jo je mogel požreti.
Tako so bili, hvala Bogu, tisto pot vsi rešeni iz nevarnosti, da zgore in postanejo žlindra.
Deležen je bil mokrega blagoslova tudi krčmar pri »Zelenem fraklju« in je bil hud. Vendar mu je bilo všeč, da mu je voda pritekla tudi v posodo z žganjem in se mu ni bilo treba truditi z zalivanjem.
Pa ko so potem iskali fanta, ki je napeljal to zmedo, ga ni bilo več najti, kajti je skavtsko geslo: »Bi-pi!« in je bil tudi skavt Peter pripravljen, da izgine pravi čas.
