S taborjenja (part 3)
V naši družini gojimo tri skavte, vsi trije so letos taborili v Bohinju, dva osebno, eden pa, najmlajši, v duhu.
Najmlajšega sva pridržala doma zato, da ne ostanejo najini vzgajalni nagoni brez predmeta.
Lahko bi se zgodilo: kar na mah se ti zbude vzgajalni nagoni in začutiš kot skrbni oče, kot ljubeča majka notranjo potrebo, da se nad kom zakregaš – pa nimaš pri roki otroka! Mar naj kanarčka kregaš nebogljenega ali mutasti likalnik?
In je naš najmlajši izmed vseh treh najpripravnejši za kreganje, ker ne odgovarja kakor ona dva, nego molči in zraven natepava svoj kruh in bere v novinah »To in ono« in »Iz življenja in sveta«.
Najmlajši se tedaj telesno ni udeležil taborjenja.
Toda je tako prešinjen s skavtskim duhom, da vendarle prepričano in prepričevalno pripoveduje: »Letos smo taborili v Bohinju« (namreč naša četa); »letos nas je pralo« (namreč našo četo); »letos smo bili na Črni prsti« (namreč naša četa).
Skratka, kakor se reče: jako solidarno čuti s skavtsko družino.
Tak se mi zdi, kakor kadar se Slovenci ponašamo, da smo v svetovni vojni zmagali (namreč mi SHS z družbi z antanto) in je tak ponos silno razveseljiv pojav in priča o zavednosti in zrelosti naroda.
Telesno sta taborila dva, in sicer štiri tedne, in ko sta se vračala, ju je žena pričakala na kolodvoru.
Pa ju skoraj ni spoznala.
Sedela sta v prtljažnem vagonu na tleh in noge so jima visele venkaj! Le izkušeni železniški delavci s proge imajo pravico, da se vozijo tako, in pa včasih vojaki iz Makedonije!
Zavedala sta se važnosti svojega položaja, gotovo sta se je zavedala, in kakršna ju poznam, sta med vožnjo silno resno pljuvala predse in gledala za pljunki, kako so leteli nazaj.
Nemara je bila ta vožnja najsijajnejša točka vsega taborjenja: na tleh sta sedela in noge so jima visele venkaj iz vagona, in koder so mimo privozili, vse ju je gledalo in zavidalo! Mislim, samo Amundsena so še gledali tako, ko je kamorkoli privozil z letalom.
Že sem preudarjal, ali ne bi bilo v prid njuni vzgoji, da jima čestitam.
Njuna teta, ki je že trideset let učiteljica in za vzgojo dece jako zaslužna, je izjavila, da take vožnje ne bi tvegala — ona ne! Zoper tako vožnjo, da so kaj resni pomisleki tudi s stališča narodne higiene. — To je takisto res pa sem preudarjal, ali ne bi bilo za vzgojo fantov bolje, da ju oklofutam, namesto da jima čestitan.
Toda teta je bila ogorčena, kaj da mislim.
Nato sem odnehal od obojih sklepov in nisem ukrenil ne vzgajalne čestitke ne vzgajalnih klofut.
Pa da pripovedujem po vrsti — ko je žena šla na kolodvor po oba fanta, nisem utegnil, da stopim z njo.
Z mano je tako, da sploh redkokdaj utegnem.
Pravila pa je potem žena, kako sta se privozila z nogami izven vagona, črna sta bila kakor zamorca in sta rekla, da ju je bohinjsko sonce tako ožgalo; in na čudne načine sta dehtela — rekla sta, da je tak bohinjski zrak.
Ko sem utegnil in sem prihajal domov, že zunaj na stopnicah sem ju duhal. V Bohinju že nekaj let nisem bil — ne vem, ali se je od tedaj resnično tako zelo in ne v svoj prid izprevrgel bohinjski zrak.
Notri v stanovanju je bila velika žehta.
V žehti so imeli oba skavta in so ju z milom in gorko vodo drgnili od nog do glave.
Še v treh vodah so ju izplaknili in je bil uspeh jako zadovoljiv tako glede bohinjskega sonca kakor bohinjskega vzduha.
Mlajši je bil črn celo za ušesi, nemara je nanj imelo bohinjsko sonce posebo piko.
Še z bencinom so ga čistili sledeče dni in s sidolom in so pravili, da se je kar v štrukljih valilo od njega tisto, kar sta imenovala bohinjsko sonce in bohinjski zrak.
Ni jima bilo všeč in sta žalovala, da se bosta prehitro znebila mukotrpnih in dragocenih pridobitev s taborjenja.
Ugovarjala sta pretemeljitemu čiščenju, češ ne splača se, ko bosta tako kmalu zopet umazana!
In se je starejši, ko je zvečer legel v posteljo, skrbno zavijal v odejo in s pernico zadeval čez glavo.
Vprašali smo ga, mar se boji, da bo zmrznil. Rekel je, da tega ne — nego da bi rad zopet ogorel. Zato, da bo poizkusil, ali se ne da doseči omenjeni namen tudi s toploto v postelji, in da misli, da učenjaki temu pravijo ultravioletni žarki.
Pred taborjenjem ni bil fant pol toliko moder.
Pri skavtih se sploh urijo v najrazličnejših modrostih — te modrosti imenujejo »veščaštva«. Ob zadnjem taborjenju, se mi zdi, da so se najbolj urili v jelu.
V tem veščaštvu sta oba že mojstra in se zanašam, da bosta iz tega predmeta napravila veščaški izpit z veliko rimsko odliko.
Neznanske zaloge zmagujeta in jima ni treba, da si oddrgneta pas; kuhinja pa strmi in se križa.
Za želodcem se jima je polagoma razvezal še jezik in sta pričela razodevati znamenite prigode s taborjenja.
Bilo ju je bolj težko razumeti, ker sta govorila vse križem, tako kakor sedaj slikajo nekateri slikarji, da ne veš, kje je glava in kje je – ne vem, kako bi rekel.
Vendar se je dala njunim besedam posneti približno sledeča vsebina:
da so bili ves čas vsi zdravi, le eden da je bil bolan od zdravil, ki so mu jih dali;
da so imeli silno skavtskega opravila; najbolj naporno da je bilo to, da je moral po menaži vsak sam osnažiti svojo skodelico;
da je v Bohinju sir po petintrideset, dve leti je star in prav dober, v Ljubljani pa da stane po petinpetdeset, in da so ga zadnji dan taborjenja dobili vsak dvajset dek in zraven devet žemelj;
da so se zmagoslavno borili z gzdno zverjo, ki se ji pravi klop;
enega da je jedlo po glavi: ostrigli so ga »na balin« pa so mu našli v grivi mladega polha;
da so enkrat jedli pljučka, ki so se kuhinji ponesrečila, pa se je enemu od teh pljučk pokvarila menažna skodelica — želodec se ni pokvaril nobenemu;
da je enemu vrh Triglava spodrsnilo in si je težko ranil hlače;
da je eden s seboj imel »Bonton« in so ga nekateri starejši čitali; za mladino pa da je »Bonton« prepovedan.
Ne vem, ali je »Bonton« resnično prepovedan mladini.
Pa bodi temu kakorkoli — naša dva se strogo držita prepovedi in se je ne bi mogla bolj, če bi bila zapisana smrtna kazen za kršitev.
Ne, kar se tiče bontona, bontona ne poznata!
Sploh sta očitno napredovala na vseh področjih modrosti in se jima pozna napredek celo na gredici slovenskega slovstva.
Naučila sta se kaj zanimivo povest, ki jo je bil tihega večera pravil Previdni pingvin, mlada četa pa je počivala okoli svetega ognja in poslušala. Povest se glasi tako:
»Petek je bil in polnoči.
Pa sta se zmenila dva roparja in napadla pošto.
Skrila sta se za vogal in prežala.
Mraz je bil in dolg čas.
Pa reče prvi drugemu: „Mraz je in dolg čas, daj, povej mi kako povest?“ Pa je drugi ubogal in začel:
„Petek je bil in polnoči.
Pa sta se zmenila dva ropraja in napadla pošto.
Skrila sta se za vogal in prežala.
Mraz je bil in dolg čas.
Pa reče prvi drugemu: „Mraz je in dolg čas, daj, povej mi kako povest?“ Pa je drugi ubogal in začel: „Petek je bil in polnoči“« In tako dalje in tako dalje.
Ali ni ta povest resnično zanimiva? Prvič je lepa in napeta in sploh, drugič pa je jako praktična, ker jo lahko nadaljuje tudi vsaka manj izobražena oseba.
In prosim samo založništvo, da jo kar samo nadaljuje do tja, da bo ta listek dovolj dolg.
