Skavt Peter in dobra volja (part 10)
Skavt Peter je bil skavt: skavtski klobuk je imel in skavtsko srajco, pisano ruto za vratom in dolgo palico v roki.
Pa mu je dejal oče: »Da, da, skavtsko obleko imaš, kadar boš imel še skavtski duh in skavtsko telo, takrat boš resnični skavt.«
Je odgovoril skavt Peter: »Ni moja krivda, ako še nisem. Deset je skavtskih zakonov, poznam jih od prvega do zadnjega, pa jih lahko povem tudi narobe, od zadnjega do prvega. Vsem desetim bi rad ustrezal, pa mi drugi branijo.«
Se je začudil oča: »Kdo ti brani?«
Skavt Peter je postrani pogledal očeta: »Ne vem, ali ti lahko povem. Daj mi častno besedo, da ne boš hud.«
Pa mu je oča namesto častne besede naklonil rahlo tepko na košato glavo. »Vem, da jo boš zaslužil za tole, kar mi boš sedajle povedal. Pa sem te plačal, še preden sem slišal. Sedaj pa le kar brez skrbi na dan. Kdo ti brani skavtske zapovedi?«
Skavt Peter je hvaležno potrdil prejem nepričakovane tepke, ki da je z njo že naprej plačan njegov račun.
Previdno se je vendarle nekoliko umaknil iz dosega očetovih rok.
Potem je povedal, da ga v vestnem izpopolnjevanju skavtskih zakonov najbolj ovirata šola in dom.
»Čujmo, čujmo,« je dejal oče. »Nemara bo prav, če sedem.
Radoveden sem.« In je sedel pa je skavt Peter povedal, da se sedmi skavtski zakon glasi: »Skavt je vedno dobre volje.«
»Da, da,« je vzdihnil oče, »ta zakon je jako moder.
Ne le za skavte, še za druge bi bil koristen, za vse, ki ječe v skrbeh, ali jih boli vsaj zob. Dobre volje naj bodo, pa ne bodo ječali! Ni napačen ta zakon.«
»Kajne?« je dejal skavt Peter. »No, vidiš! Pa smo imeli oni četrtek šolsko nalogo, naj kaj napišemo o domačem obrtu. Šolske naloge niso, da bi se jih srce veselilo.
Pa sem bil vendarle dobre volje, kakor to ukazuje zakon, in sem napisal nalogo takole. — Poslušaj!
CVEKI
Cveki so jako cvetoč domači obrt.
Izdelujejo jih zlasti v Kropi in jih razpošiljajo na vse strani naše domovine.
Uporabljajo jih za podkovanje.
Velika množina cvekov se porablja tudi po učilnicah.
Ako je učenec vprašan in ni dobro podkovan, pa dobi cvek.
Kajti so cveki za podkovanje.
Teh cvekov pa ne izdelujejo kovači v Kropi, nego jih izdelujejo gospodje učitelji sami. Ti cveki so domači obrt gospodov učiteljev, plačilo za cveke pa prejemajo gospodje učitelji od države.
Kovači v Kropi ne nakujejo vsak enakega števila cvekov.
Kdor je bolj marljiv in spreten, jih nakuje več.
Tudi pri gospodih učiteljih je število cvekov jako različno in se to število takisto ravna po marljivosti in spretnosti gospodov učiteljev.
Nekateri učitelji pridelajo jako malo cvekov; ti so najboljši.
V učilnicah izdelani cveki se imenujejo tudi kljuke ali fajfe ali čiki.«
Oče je poslušal nalogo in majal z glavo. »No,« je dejal, »in kakšen si dobil red? Seveda cvek!«
Je potrdil skavt Peter: »Veliki podčrtani cvek! Zakaj? Zato, ker šola ne zna in ne upošteva skavtskega zakona, da bodi skavt vedno dobre volje.«
Oče se je hudoval: »To ni dobra volja, nego je predrznost, kar si napisal.
Za burko ti je naloga, norca se delaš iz učiteljev! Čakaj me, žal mi je, preveč rahlo sem ti dal tepko! Kaj bo iz tebe, fant?«
Skavtu Petru pa je šlo za taborjenje in je zbral vso svojo zgovornost.
Skavt Peter se je branil: »Zakon je zakon, šola pa zatira zakon in dobro voljo s cveki.
Za šolo ubira stopinje še dom, Da, dom! Saj vidiš, kakšni so nekateri očetje in rohne nad sinom, če se mu primeri in za dobro voljo ulovi cvek.«
Tako je govoril skavt Peter in ni čakal odgovora, nego je previdno smuknil iz sobe in po stopnicah navzdol na dvorišče.
Oče je molčal.
Pozabil pa ni, nego je čakal prave prilike.
Prihajalo je poletje.
Šolsko leto se je nagibalo h koncu, skavtom se je obetalo taborjenje v Bohinju. O, Bohinj, kako dehti tvoj čisti, sveži zrak, kako bleskeče tvoje sonce kakor okupano v jutranji rosi, kako mikajo zelene tvoje vode, tekoče in stoječe, gorski velikani jih čuvajo! In sredi te krasote skavtski tabor, spanje v šotorih, kuhinja na tratini, vsak večer skavtska zabava ob svetem ognju.
»O, O, oča, jutri se moramo javiti, kdo da bo šel taborit, in založiti bo treba prispevek dvesto dinarjev za štiri tedne!«
Oče je nagubal čelo: »Kaj denar, čemu taborjenje? Poglavitno je, da si skavt in vedno dobre volje.«
Skavt Peter je čutil, kam merijo očetove besede.
Poparile so ga. Pa je napel najprikupnejše in najmilejše strune: »Dragi oča, kajne da boš dal? Vidiš, če jutri ne prinesem prispevka, ne bom smel na taborjenje; kako naj bom potem dobre volje!«
Reče oče: »Dobra volja je zakon! Dobre volje moraš biti celo tedaj, če drugim ni všeč, kajne, npr. šoli in domu.
Pa bodi dobre volje še tedaj, kadar ni všeč tebi! — Dobre volje si želim tudi jaz. Jaz pa ne bi bil dobre volje, ako naj ti dam sedajle dvesto dinarjev in še naj pričakujem, da mi h koncu šolskega leta prideš iz šole okrašen s cveki kakor star škorenj.
Dobre volje sem in bom, ko obdržim svoje dinarje.«
Mati je imela nataknjene naočnike, podpletala je nogavice in je resno prikimala.
»Oča, prosim te, tvoji nazori niso pravi! Niso taki, da bi nudili meni, tvojemu sinu, lepega zgleda! — Prosim te, nikar se mi ne smej!«
Je dejal oče: »Smejem se, ker sem dobre volje — tak je zakon!«
Skavtu Petru se je skoraj zajokalo: »Pa ni dobra volja edini zakon, ampak ima skavt še druge zakone.
Tretji zakon se glasi: Skavt je koristen! Četrti zakon: Skavt ljubi bližnjega! Tvoja dobra volja ne sme biti zoper korist in zoper ljubezen do bližnjega.«
To pot je mama pokimala fantu.
Oča pa se je čudil: »Eja, káko mi poveš novico! Da dobra volja ni edini zakon, ampak da so razen dobre volje še drugi. Kako je, fantè, ali naj ti drugi zakoni veljajo samo zame ali za vse?«
»Za vse enako!« je odločno potrdil Peter, bistro je pogledal očetu v oči.
»Eja« se je začudil oče, »pa naj veljajo tudi zate? In za tvoje šolske naloge, kaj? Da ne bodo le za burkasto dobro voljo in za smeh in da ne bodo žalile tvojih učiteljev in skrbi povzročale staršem?«
Skavt Peter je povesil glavo, malo sram ga je bilo, pa se je vendarle premagal. Dejal je: »da.«
Pa sta se hitro sporazumela z očetom: Peter mora napeti vse sila, da popravi v šoli, kar je zagrešil in zamudil s svojimi muhami! Potem bo smel na skavtsko taborjenje.
In je skavt Peter čudovito postal priden.
Rano ob petih je zgodaj vstajal, s knjigo je korakal okoli mize in se mrmraje učil in je bilo slišati, kakor bi zunaj šel dež.
Uspelo mu je in je vse popravil! In moram povedati še to, da je bila njegova pridnost tolikšna, da je kar za dve kili shujšal.
Nekaterim povzroča debelost silne preglavice in pijejo zdravilne čaje in jedo suhe kranjske klobase brez kruha in potem nič ne pijó, ker so žejni; in pa če zelenega pajka požreš, pravijo, da nemarno shujšaš.
Pa se mi zdi, da ni treba teh in takih pripomočkov.
Zjutraj zgodaj vstajaj in s knjigo hodi okoli mize kakor skavt Peter, ali pa v drvarnico stopi ali na vrt ali na polje in delaj, pa ti bo preobilna mast prehitro splahnela brez čaja, brez kranjske klobase in zelenega pajka.
