×

Nós usamos os cookies para ajudar a melhorar o LingQ. Ao visitar o site, você concorda com a nossa política de cookies.


image

Skavt Peter, Skavt Peter in naloga o miru (part 12)

Skavt Peter in naloga o miru (part 12)

Skavtje vedno kaj snujejo pa so si one dni snovali godbo.

Eden je imel orglice, okoli vratu so mu visele na pisani vrvici, spleteni iz narodnih barv, in so dejali tovariši, zato da je vrvica, da se fantu ne primeri in bi orglice požrl ob ognjevitem sviranju skavtske koračnice- Drugi pa je imel gosli in so bile tolikšne, da se ni bilo bati, da jih pogoltne.

Zato so lahko pogrešale vrvico in je niso imele.

Orglice in gosli, ako znaš nanje, so jako ali besno ugodne za uho naklonjenega poslušalca.

Pa je dejal skavt Peter: »Skavtje moramo imeti orkester.

Orglice in gosli še niso orkester, ampak je treba še tretjega, tretji bom jaz in bom sviral na banjo.«

Banja je imeniten inštrument, besno imeniten.

Kajti je čisto drugačen: na en kraj je podoben bobnu, na drugi kraj dolgi kuhalnici in ako ni toliko ugoden za uho, je tembolj ugoden za oči; in je dejal skavt Peter: kadar je kaj za oči, ljudje bolj gledajo, nego poslušajo in ni več tako važno, kako godeš in ali znaš.

Banjo da je doma med zamorci, in je dejal skavt Peter, da si bo banju na ljubo črno poslikal lice in roke, kar bo besno vleklo.

Besno je najnoveja skavtska beseda in pomeni toliko, kakor jako; jako ali besno da bo vleklo, je dejal skavt Peter, vsakemu koncertu da bo zajamčen nabito poln uspeh in ga bo na vsesplošno zahtevo trikrat ponoviti.

Tako je govoril skavt Peter in so bili vsi navdušeni in je skavt Peter stopil pred očeta, da mu kupi banjo.

Je dejal oče: »Ho, ho ho! Še za knjige ti nimam, kolikor si jih šola sproti zmišljuje, vsak teden so drugačne! Pa meniš, da bom denar sipal še za banjo! Na glavnik piskaj, pa bo prav tako zaleglo!«

Videl pa je oča, da mu je trda beseda potrla sinka, pa je dobrohotno dejal: »Stoj, dečko, veš kaj? Pravkar sem čital v novicah, v vseh šolah da boste pisali nalogo o miru in kaj je zanj treba; ta naloga da bo nekakšna tombola z nagradami, devet bo nagrad, najboljša bo vrgla petsto dinrjev.

Daj, potrudi se, dečko! Sreča te išče, um ti je dan! Dobodi si nagrado, čim višjo, tem bolje! Zanjo pa si kupi banjo, ako nimaš nujnejših potreb in poleg banje, ako hočeš, še žabo, da ti bo sedela na bobnu — žaba na bobnu bo dosegla nezaslišan uspeh!«

Nagrada za nalogo — to misel je sprejel skavt Peter z besnim navdušenjem in se je lotil naloge in je ni delal kakor po navadi šele zadnji večer ob zadnji uri, ko že voda dere v grlo, nego tri dni, ne dosti manj, je bil tih in zamišljen in ko so opoldne imeli češpljevce, mu niso dišali in jih je snedel le štiriindvajset. Prepadena mu je ljubljena majka tipat hodila roko, ali nima vročine, ko je takšen, in ji je moral kazati jezik.

Skavt Peter pa ni bil bolan, nego je kuhal nalogo in jo je kuhal čisto sam in je ni dal, da mu jo naredi kdo drug.

Moj bog, za petsto dinarjev, kateri pisateljski prvak ne bi česarkoli na poldrugo stran napisal, pa naj je mir ali sir ali pazdir! Toda je skavt Peter potreboval nagrado zase in za banjo in ne za literate in kar je naposled skuhal sam in brez pomoči, je bilo tole:

»Mir.

Miru je več vrst, kakršna so tla, ki na njih poganja.

Mi smo dijaki, nas najbolj zanima tisti mir, ki poganja na šolskih tleh.

Mir v šoli je jako koristen za profesorje in si zelo prizadevajo, da ga ohranijo. Toda se da ohraniti mir le z nemirnimi sredstvi, to je slaba stran miru.

Če je razred nemiren in hoče gospod profesor, da bo mir, s pestjo udari po katedru in zakriči »Mir!« Krvoločno pogleda po klopeh in tistega vpraša, ki ni pripravljen, in da mu cvek.

In potem je mir vso uro.

Tako si šola živo prizadeva za mir.

Ko si je gospod profesor zadnjič prizadeval za mir in je udaril po katedru, se mu je razlilo črnilo.

Potem je ves razred pomagal brisati in smo si vsi umazali prste in obleko, mi in gospod profesor.

Le Miško si je pomazal tudi nos in obe lici in je moral domov, da si jih umije z milom, kajti smo se mu vsi smejali.

Toda si je bil nalašč s črnilom namazal nos in obe lici; rekel je, da je neumni Avgust, in je potem razred moral kupiti drugo črnilo.

Tako je mir združen z žrtvami.

Najlepši mir je v šoli, kadar ni šole in je prosto- Prosti dnevi so najtemeljitejše in najuspešnejše sredstvo za mir.

Kadar je prosto, se nemir izseli iz šole in potem doma stoka ljubljena majka, jezi se in krega, zakaj ni šole. Tudi majka ljubi mir in pravi, komaj da čaka, da bo zopet šola in se ji bodo ohladila ušesa.

Doma naj je mir, v šoli pa je zastran nje lahko vojna na kopnem, na morju in v zraku.

Vsepovsod bujno poganja cvetka miru, doma in v šoli; nikoder nimamo miru pred mirom, ne doma ne v šoli.

Toda za mir radi trpimo.

Zato je le pravično, ako bomo deležni za mir poleg trpljenja tudi nagrade.«

Gospod profesor je bil doma pregledal naloge, prinesel jih je v razred, da jih vrne.

Holaj, naloge o miru! — takoj je zastavil nemir.

Gospod profesor je stal za katedrom.

Strogo je pogledal po razredu, že je dvignil roko, da s pestjo po katedru vzpostavi mir.

Toda je vzdihnil in opustil namero.

Trikrat se je zdelo, da mu je na jeziku beseda, toda jo je požrtvovalno zatrl, le glavo je zmajal.

Z zamolklim glasom, kakor bi prihajal od onkraj groba, je slednjič izpregovoril: »Potokar, tukaj vzemite zvezek in na glas prečitajte nalogo, kakršno je napisal Peter, da, tisti tamkaj, ki tako nedolžno zija!«

Zopet je kazalo, da bo hrupno in na mah izbruhnil srditi nemir izza katedra. Toda se je gospod profesor potrt usedel, glava mu je trudno omahnila v roko.

Potokar pa je z bistrim glasom čital Petrovo nalogo in je naloga besno uspela. Tolikšnega uspeha še ni čul ta razred in je bil grohot združen s topotom in tuljenjem.

Tedaj ni mogel več drugače, nego je pokonci skočil gospod profesor, obe roki je mahnil po katedru: »Mir! Miirr! Miiirrr!«

Razred se je pomiril.

Gospod profesor pa je lovil sapo in besede in kar je povedal, je bilo to, in je vsak stavek spremljal bobneči udarec po katedru: »Ali se tako piše o miru — bum! Tako piše o miru le krava neumna — bum! Če bi bil mir še tako trden in temeljit, s tako nalogo bi ga zapravil — bum!«

In je bil skavt Peter s svojo nalogo o miru resnično zapravil mir.

Zapravil ga je v šoli, kajti so še iz drugih razredov prihrumeli gledat, kaj je.

Na licu mesta se je dostojanstveno pojavil celo gospod direktor, in ko se je na lastne oči uveril, da je pokrov katedra potrt in za nadaljnje mirovno prizadevanje docela neuporaben, je ukazal, da se popravi na stroške razreda.

Zapravljen pa je bil mir tudi doma, kajti je bil skavt Peter besno besen, ker je namesto nagrade prinesel cvek, za cveke pa je bila doma posebne vrste nagrada, ki se ni dala menjati v pare in dinarje.

To pot seveda ni bilo kaj z banjem.

Morebiti bo drugič, ko bodo pisali vojno in kaj je zanjo treba.


Skavt Peter in naloga o miru (part 12) Pfadfinder Peter und die Suche nach Frieden (Teil 12) Scout Peter and the Quest for Peace (part 12) Scout Peter y la búsqueda de la paz (12ª parte) Peter le scout et la quête de la paix (partie 12) Lo scout Peter e la ricerca della pace (parte 12) Scout Peter en de zoektocht naar vrede (deel 12) Zwiadowca Peter i dążenie do pokoju (część 12) Pedro escuteiro e a busca da paz (parte 12) Скаут Питер и стремление к миру (часть 12) İzci Peter ve Barış Arayışı (12. bölüm)

Skavtje vedno kaj snujejo pa so si one dni snovali godbo.

Eden je imel orglice, okoli vratu so mu visele na pisani vrvici, spleteni iz narodnih barv, in so dejali tovariši, zato da je vrvica, da se fantu ne primeri in bi orglice požrl ob ognjevitem sviranju skavtske koračnice- Drugi pa je imel gosli in so bile tolikšne, da se ni bilo bati, da jih pogoltne.

Zato so lahko pogrešale vrvico in je niso imele.

Orglice in gosli, ako znaš nanje, so jako ali besno ugodne za uho naklonjenega poslušalca.

Pa je dejal skavt Peter: »Skavtje moramo imeti orkester.

Orglice in gosli še niso orkester, ampak je treba še tretjega, tretji bom jaz in bom sviral na banjo.«

Banja je imeniten inštrument, besno imeniten.

Kajti je čisto drugačen: na en kraj je podoben bobnu, na drugi kraj dolgi kuhalnici in ako ni toliko ugoden za uho, je tembolj ugoden za oči; in je dejal skavt Peter: kadar je kaj za oči, ljudje bolj gledajo, nego poslušajo in ni več tako važno, kako godeš in ali znaš.

Banjo da je doma med zamorci, in je dejal skavt Peter, da si bo banju na ljubo črno poslikal lice in roke, kar bo besno vleklo.

Besno je najnoveja skavtska beseda in pomeni toliko, kakor jako; jako ali besno da bo vleklo, je dejal skavt Peter, vsakemu koncertu da bo zajamčen nabito poln uspeh in ga bo na vsesplošno zahtevo trikrat ponoviti.

Tako je govoril skavt Peter in so bili vsi navdušeni in je skavt Peter stopil pred očeta, da mu kupi banjo.

Je dejal oče: »Ho, ho ho! Še za knjige ti nimam, kolikor si jih šola sproti zmišljuje, vsak teden so drugačne! Pa meniš, da bom denar sipal še za banjo! Na glavnik piskaj, pa bo prav tako zaleglo!«

Videl pa je oča, da mu je trda beseda potrla sinka, pa je dobrohotno dejal: »Stoj, dečko, veš kaj? Pravkar sem čital v novicah, v vseh šolah da boste pisali nalogo o miru in kaj je zanj treba; ta naloga da bo nekakšna tombola z nagradami, devet bo nagrad, najboljša bo vrgla petsto dinrjev.

Daj, potrudi se, dečko! Sreča te išče, um ti je dan! Dobodi si nagrado, čim višjo, tem bolje! Zanjo pa si kupi banjo, ako nimaš nujnejših potreb in poleg banje, ako hočeš, še žabo, da ti bo sedela na bobnu — žaba na bobnu bo dosegla nezaslišan uspeh!«

Nagrada za nalogo — to misel je sprejel skavt Peter z besnim navdušenjem in se je lotil naloge in je ni delal kakor po navadi šele zadnji večer ob zadnji uri, ko že voda dere v grlo, nego tri dni, ne dosti manj, je bil tih in zamišljen in ko so opoldne imeli češpljevce, mu niso dišali in jih je snedel le štiriindvajset. Prepadena mu je ljubljena majka tipat hodila roko, ali nima vročine, ko je takšen, in ji je moral kazati jezik.

Skavt Peter pa ni bil bolan, nego je kuhal nalogo in jo je kuhal čisto sam in je ni dal, da mu jo naredi kdo drug.

Moj bog, za petsto dinarjev, kateri pisateljski prvak ne bi česarkoli na poldrugo stran napisal, pa naj je mir ali sir ali pazdir! Toda je skavt Peter potreboval nagrado zase in za banjo in ne za literate in kar je naposled skuhal sam in brez pomoči, je bilo tole:

»__Mir.__

__Miru je več vrst, kakršna so tla, ki na njih poganja.__

__Mi smo dijaki, nas najbolj zanima tisti mir, ki poganja na šolskih tleh.__

__Mir v šoli je jako koristen za profesorje in si zelo prizadevajo, da ga ohranijo. Toda se da ohraniti mir le z nemirnimi sredstvi, to je slaba stran miru.__

__Če je razred nemiren in hoče gospod profesor, da bo mir, s pestjo udari po katedru in zakriči »Mir!« Krvoločno pogleda po klopeh in tistega vpraša, ki ni pripravljen, in da mu cvek.__

__In potem je mir vso uro.__

__Tako si šola živo prizadeva za mir.__

__Ko si je gospod profesor zadnjič prizadeval za mir in je udaril po katedru, se mu je razlilo črnilo.__

__Potem je ves razred pomagal brisati in smo si vsi umazali prste in obleko, mi in gospod profesor.__

__Le Miško si je pomazal tudi nos in obe lici in je moral domov, da si jih umije z milom, kajti smo se mu vsi smejali.__

__Toda si je bil nalašč s črnilom namazal nos in obe lici; rekel je, da je neumni Avgust, in je potem razred moral kupiti drugo črnilo.__

__Tako je mir združen z žrtvami.__

__Najlepši mir je v šoli, kadar ni šole in je prosto- Prosti dnevi so najtemeljitejše in najuspešnejše sredstvo za mir.__

__Kadar je prosto, se nemir izseli iz šole in potem doma stoka ljubljena majka, jezi se in krega, zakaj ni šole. Tudi majka ljubi mir in pravi, komaj da čaka, da bo zopet šola in se ji bodo ohladila ušesa.__

__Doma naj je mir, v šoli pa je zastran nje lahko vojna na kopnem, na morju in v zraku.__

__Vsepovsod bujno poganja cvetka miru, doma in v šoli; nikoder nimamo miru pred mirom, ne doma ne v šoli.__

__Toda za mir radi trpimo.__

__Zato je le pravično, ako bomo deležni za mir poleg trpljenja tudi nagrade.__«

Gospod profesor je bil doma pregledal naloge, prinesel jih je v razred, da jih vrne.

Holaj, naloge o miru! — takoj je zastavil nemir.

Gospod profesor je stal za katedrom.

Strogo je pogledal po razredu, že je dvignil roko, da s pestjo po katedru vzpostavi mir.

Toda je vzdihnil in opustil namero.

Trikrat se je zdelo, da mu je na jeziku beseda, toda jo je požrtvovalno zatrl, le glavo je zmajal.

Z zamolklim glasom, kakor bi prihajal od onkraj groba, je slednjič izpregovoril: »Potokar, tukaj vzemite zvezek in na glas prečitajte nalogo, kakršno je napisal Peter, da, tisti tamkaj, ki tako nedolžno zija!«

Zopet je kazalo, da bo hrupno in na mah izbruhnil srditi nemir izza katedra. Toda se je gospod profesor potrt usedel, glava mu je trudno omahnila v roko.

Potokar pa je z bistrim glasom čital Petrovo nalogo in je naloga besno uspela. Tolikšnega uspeha še ni čul ta razred in je bil grohot združen s topotom in tuljenjem.

Tedaj ni mogel več drugače, nego je pokonci skočil gospod profesor, obe roki je mahnil po katedru: »Mir! Miirr! Miiirrr!«

Razred se je pomiril.

Gospod profesor pa je lovil sapo in besede in kar je povedal, je bilo to, in je vsak stavek spremljal bobneči udarec po katedru: »Ali se tako piše o miru — bum! Tako piše o miru le krava neumna — bum! Če bi bil mir še tako trden in temeljit, s tako nalogo bi ga zapravil — bum!«

In je bil skavt Peter s svojo nalogo o miru resnično zapravil mir.

Zapravil ga je v šoli, kajti so še iz drugih razredov prihrumeli gledat, kaj je.

Na licu mesta se je dostojanstveno pojavil celo gospod direktor, in ko se je na lastne oči uveril, da je pokrov katedra potrt in za nadaljnje mirovno prizadevanje docela neuporaben, je ukazal, da se popravi na stroške razreda.

Zapravljen pa je bil mir tudi doma, kajti je bil skavt Peter besno besen, ker je namesto nagrade prinesel cvek, za cveke pa je bila doma posebne vrste nagrada, ki se ni dala menjati v pare in dinarje.

To pot seveda ni bilo kaj z banjem.

Morebiti bo drugič, ko bodo pisali vojno in kaj je zanjo treba.