O želvi, starem čiku in higieni (part 4)
Moja starejša dva skavta sta tri tedne taborila na Omišlju in se kopala v morju in prej res nisem vedel, da je človek tako umazan, če pride iz morske kopeli. Posebno mlajšega se je držala debela plast blata in sem ukazal, naj jo previdno stržejo z njega, če bi morebiti izpod blata prišla na dan kaka mumija egiptovskih kraljev ali kak rimski mozaik ali kaka okamenina.
Toda sta povedala fanta, da blato ni od morja, nego je od železnice.
Reči moram: ne zdi se mi prav, da železnica z brezobzirno roko kar na mah zopet uniči vso snago, ki so si jo mladi ljudje v potu svojih žuljev krvavo prigarali v dolgih treh tednih! Kam plovemo! Kdo je, ki bo ob takih razmerah še hotel in bo tvegal za snago stroške in trud.
S seboj sta prinesla mlado želvo. Starejši jo je privlekel izza srajce in povedal, da sta jo kupila na Sušaku za tri dinarje, toliko da naj jima povrnem! Za prevoz in za prehrano na poti pa da mi ne zaračunata ničesar.
Vzrojil sem, kaj da mislita.
Ali ne vesta, da je gospodarska kriza, in kako naj ob pičlih dohodkih redim še en rep povrhu!
Potolažila sta me, da je želva taka žival, da šest tednov zdrži brez jedi in pijače in se niti sedmi teden ne spozabi, da bi rohnela nad oblastjo in klela nebo kakor činovniki, nego je tiha in vdana kakor star čik.
Nato sem v božjem imenu privolil, da ostane pri nas. Rekel sem: lepe njene lastnosti naj bodo nam vsem za zgled!
Nesli smo jo na našo parcelo, dali ji špinače, kolerabnega perja in kos buče in je jedla kar od kraja.
To mi je bilo jako všeč.
Pohvalil sem jo vpričo vseh in sem gojil tiho nado, da mi bo v hvale vredno oporo pri vzgoji dece.
In še se mi je porodila misel: če bi hotela in bi se količkaj naučila lajati, bi nam lahko redkev čuvala od tatov, in sem si obetal od nje neizmernih koristi.
Ponoči pa je nenadoma izginila in smo bili jako razočarani.
Značaja želv ne poznam dodobra in ne vem, zakaj nas je razočarana zapustila. Morebiti jo je užalil prebogati obed, ko lahko šest tednov zdrži brez jedi in pijače.
Pa je šla, da si drugod poišče mesto, kjer jo bodo bolje razumevali in bodo v višji meri čislali njene sposobnosti.
Žal nam je, da je šla.
Toda ne čutimo se krivih.
Nismo mogli domnevati, da se ji bo tako zelo zamerila takšna reč, kakor je bogat obed.
Kdo ve, kake želje in nade so ji polnile nedrje, ko je storila usodni korak in krenila iz varnega naročja parcele v svet! Spremlja naj jo naš blagoslov! Ko zdrži šest tednov brez jedi in pijače, kdo ve, kod ji še cvete sreča! Niti ni izključeno, da je ne bi kamorkoli sprejeli za činovnika. Skoraj mislim: če bi se naučila in bi znala peči kavo, pa bi jo sprejeli, ko lahko zdrži brez jedi in pijače, kajti je res skrajni čas, da dobimo take činovnike.
Kakor koli — ohranili ji bomo prijazen spomin in vrata na parcelo ji ostanejo vsikdar odprta.
Poleg blata in želve sta prinesla naša skavta z Jadrana mnogo omembe vrednih opazovanj in se jima je obzorje sploh čudovito razširilo.
Bila sta prvič na morju.
Lani je bila hčerka prvič, teta si jo je vzela s seboj, da je ni bilo ponoči strah. – Pa je vedela povedati o morju to, da je jako »hecno«. Kajti hodi moja hčerka na licej in je ni stvari pod milim nebom in je ni bilo in je ne bo, ki ne bi bila »hecna«, in ne rečem, da ni prav tako.
Naša skavta pa sta svojo sodbo o morju strnila v kratko in jedrnato besedo »Prima!«.
Starejši je zopet segel v skladišče za srajco in, kar je to pot privlekel na dan, je bila razglednica: v ospredju je klavrno ždelo drevo in od sebe molilo mršave svoje veje, kakor bi prosilo vbogajme, vzad pa so se razprostirale čudovite barve, to je bilo morje, sredi morja je tičal čoln, kakor muha sredi močnika.
Poučil me je moj starejši, da se takim slikam pravi »štimunga«. V risanju ima odlično.
Mlajši je grajal, da je drevo na sliki kakor star čik.
Starejši pa je nadaljeval svoj pouk.
Rekel je: če bi bila na sliki še kaka breskev ali kos melone in par rezin salame, pa bi bilo sliki ime »tihožitje«.
Nato je povedal mlajši, da se mu je pripetilo in je od melon in salam bruhal kakor star čik.
Nakar je starejši mlajšega zatožil, da je neumen, kakor da bi padel na beton. Ko je bruhal, da ga je gnal v taborno lekarno, tam so imeli na razpolago ricinovo olje, Hofmanove kapljice, aspirin in dvanajst injekcij zoper tetanus, toda mlajši da je trmasto odklanjal sleherno zdravilo in se je potem starejši moral žrtvovati ter je vzel obrok Hofmanovih kapljic na sladkorju, da nista prišla zastonj.
Sploh je grajal mlajšega, kako svinjè da je, jabolka da je jedel kar taka, kakršna je kupil od umazane branjevke.
Nasproti je trdil mlajši, da je na beton padel starejši, ker da je jabolko, preden ga je jedel, najprej obliznil in obrisal v robec, potem da se je v isti robec useknil, kar da ni higienično — fej!
S kratkim boksom se je uredilo nesoglasje v vprašanju higiene in je znagal starejši, kajti ima v higieni odličen red.
Zastran morja pa sta oba naglašala, da je morje pri Omišlju prima.
Vendar sta dejala, da je na Rabu morje še bolj prima, ker je tista četa, ki je taborila na Rabu, trikrat imela pečene ribe s fižolom, na Omišlju pa jih njihov kotel ne enkrat ni imel na jedilnem listu.
To pa da je bila edina hiba morja pri Omišlju in so drugače prima taborili in so spali v svojih šotorih kakor star čik.
Le eno noč da so imeli slabo: divjal je vihar, stegovodji »Jaremu polžu« je odneslo šotor in je »Jari polž« tulil kakor ...
Rekel sem, da že vem, kako je tulil: tulil da je kakor star čik.
Oba sta me začudeno pogledala in me je starejši vprašal, mar da sem bil tam, ko se vtikam, »Jari polž« da ni tulil kakor star čik, nego je tulil kakor avto.
Še sta povedala, da na Omišlju nimajo kina, pač pa muhe.
Prebivalci da so deloma v Ameriki, deloma pa sede pri Boboviću v štacuni in pijo malinovec, liter po tri in pol. Vozu pravijo »karoca«, četrtinki »kvart«, maša pa traja dve uri in pol.
Tudi mesto Krk da so si šli ogledat in so našli ondi kremove rezine po dinarju! Prima!
Na Sušaku pa da se dobe tri kremove rezine in obrok sladoleda za deset din, vsak dan imajo štiri vrste sladoleda in ga jedo domačini kakor pri nas stlačen krompir.
Mislim, da sem razodel vse, kar sta vedela povedati s taborjenja na Jadranu, in da nisem nič pozabil.
In zadovoljen lahko potrdim, da denar, kar ga je stalo njuno morje, ni bil vržen tako rekoč v vodo, nego sta si imenitno okrepila želodec in z njim v harmoničnem skladu tudi duha.
