Peti skavtski zakon in radio (part 6)
Peti skavtski zakon se glasi »Skavt ravna lepo z živalmi«.
Pa si je skavt Peter neugnano prizadeval, da ustreže tudi temu zakonu.
In kadar je bilo kaj boljšega na mizi, ni maral jesti koštruna.
Rekel je, da ni skavtsko, koštrunom jemati življenje.
Kdor da kolje koštruna, o njem se ne da reči, da lepo ravna z živaljo.
Kdor pa je tak, da koštruna uživa, ta potuho daje tistemu,
ki koštruna kolje.
Seveda, pri ocvrtih piščancih je bil položaj čisto drugačen.
Ocvrte piščance je skavt Peter silno ljubil.
Toda je dejal, da ocvrti piščanci nikakor niso zoper skavtski zakon.
Nasprotno: piščancu da je v izredno počaščenje, če ga nežna roka razdeli na lične kose, ga povalja v jajcu in drobtinah in je potem v dehteči masti ocvrt.
Pa še da ni konca njegovi slavi, nego ko je ocvrt, ga nežna roka razloži po najlepšem krožniku, okrasi ga z zelenim peteršiljčkom in svečano postavi na belo pogrnjeno mizo.
Vse oči so uprte vanj in ga pozdravljajo z blagimi in prijaznimi občutki. Piščanec da gine s krožnika, in ko ga ni več, še živi v hvaležnem spominu. Tolikšna posmrtna slava da je in mora biti piščancu več vredna, nego klavrno življenje v tesnem kurniku, in si piščanec sploh ne more misliti večje sreče in lepšega ravnanja, nego da bo ocvrt.
Tako krasno je znal govoriti skavt Peter in ni le govoril, nego je tudi verjel, kar je povedal.
Bil je velik dobrotnik živalstva vobče, niti ni pozabil kuže Zvestina posebe. Privoščil mu je slušalke, da je poslušal radijski koncert.
Kuža Zvestin je obupno tulil, otepal je z glavo in smukal s taco, toda zaman — slušalki sta se mu držali ušes kakor prirasli.
Pač pa je bil aparat tisti, ki je odnehal – zaropotal je na tla; bil je, hvala Bogu, le detektor.
Potem šele so prihiteli in kužo rešili slušalk.
Skavt Peter je dejal: »Sonato igrajo — sonate tudi meni ne diše.«
Oče pa ga je prijazno podučil: »Šema, mar misliš, kar človeku ugaja, da ugaja tudi psu? Saj še ljudje nimajo enakega okusa.
Psa veseli pasja reč, ne pa koncerti in čtiva in Cankarjevi večeri.
Za pse moraš sestaviti poseben pasji spored!« Še je izrazil oča pobožno željo: »Bog ti daj pamet!« in je z glavo majaje šeč v kavarno.
Skavt Peter pa je premišljeval očetove besede in je spoznal, da so resnične.
Ni mu dalo miru in je preudarjal in še se je posvetoval s kužo Zvestinom, pa je bil že tretji dan gotov in je odposlal sledeče pismo:
»Ljubi radio!
Bi-pi! Radio je zelo koristen za šole in gostilne in posestnike in gospodo in zimske večere in brivnice in bralna društva in mladino in deževne popoldneve in slepce in rudarje in smo vsi jako zadovoljni.
Le kuža Zvestin ni zadovoljen in drugi psi tudi ne.
Program se prav nič ne ozira na pse in njih kulturne potrebe; to ni prav in žali skavtski zakon, ki ukazuje lepo ravnati z živalmi.
Tudi oča pravi, da za pse ni vse dobro, kar je dobro za ljudi, in da je za pse potreben poseben program.
Zato Vam priporočam za pse sledeče točke in bi se morebiti lahko priredil posebni pasji večer.
1. Dramatični prizor: »Boj z muco«. Eden bi moral zaklicati: »Kje je muca? Primi jo!« To bi na mah in sijajno zbudilo pozornost in zanimanje vseh čislanih poslušalk in poslušalcev pasjega stanu.
In potem bi moral kak vrli sotrudnik radia posnemati mačje mijavkanje in pihanje in pasji lajež in ves boj in bi bil uspeh gotovo zelo frenetičen.
Naš Zvestin, vem, da tako reč rajši posluša kakor kakršnegakoli Shakespeara, drugi psi pa tudi.
2. Kdorkoli, ki zna, bi ostro zažvižgal na prste in se potem zadrl: »Kuš!« ali: »Gest erajn!« in: »Beštija«.
Ta dramatični prizor ni težaven in bi šel brez režiserja, pa bi vendar jako pretresljivo vplival na občutke cenjenega poslušalstva.
Mislim, da bi se za pse lahko priredil tudi posebej tečaj nemščine, kajti se občevanje z boljšimi psi vrši v tem jeziku.
Seveda gramatike jim ne bo treba in nepravilnih glagolov tudi ne.
3. Nemški še ne znam dovolj; znam pa jako dobro lajati, tuliti in renčati in bi bil že davno napravil izpit iz tega veščaštva.
Pa je dejal starešina, da ne more sestaviti komisije za ta izpit, ker so veščaki za to reč pravzaprav le psi in če bi same pse pozval v komisijo ne bi bilo nikogar, ki bi pisal zapisnik.
Če pričnem lajati, koj se mi oglase drugi psi od blizu in daleč in so vsi vneti za junaški boj.
Mislim, da bi lahko gostoval v radiu in bi bila to zelo zanimiva točka za pse in bi jim nadomestovala vojne koračnice in signale in famfare.
In Vam lahko pošljem svojo fotografijo in ne zahtevam zanjo nikake nagrade.
4. Tudi znam cviliti, kakor cvilijo psi nežnega spola, in je rekel oča, da tako cviljenje za pasja ušesa ne doni dosti drugače kakor za ljudi opera.
Sem takisto pripravljen gostovati, ako radio izprosi od našega gospoda ravnatelja dovoljenje.
Brez dovoljenja so nam javne produkcije prepovedane.
In bi se teh pasjih točk lahko udeležile tudi mačke in mislim, da bi jih razumele; le ne vem, če ne bi postale nervozne in bi ušle na peč, na streho ali na drevesa.
Tudi mijavkati znam jako krasno in sem se naučil pri skavtih.
5. Posebno sijajna točka za pse višje izobrazbe bi bil lovski rog, ta naj bi tulil, vmes bi se morala oglašati kaka divjačina — za te glasove se dobe posebne piščalke; sprožilo bi se par strelov, jaz pa bi lahko posnemal lovske pse z dovoljenjem gospoda ravnatelja in bi bila ta točka zelo sijajna.
Toda bi bilo treba zanjo spretne roke kakega režiserja.
In bi bila ta točka lahko skupna za pse in za gospode lovce.
Za prvi začetek bodo nemara zadoščale te točke in se bom morebiti še spomnil na katero, ker sem zelo navdušen za prospeh radia v najširših krogih. Toda prosim, da ne bo tisti večer motenj od tramvaja in od tistih, ki se masirajo, zakaj te stvari zelo jeze človeka, psi pa bi nemara še stekli, kar je zoper narodno zdravje.
Bi-pi! Ni minilo teden dni, pa je skavt Peter prejel odgovor: »Ljubi brat Peter! Bi-pi! Najprej smo poizvedeli, kaj pomeni: »Bi-pi« »Bi-pi« je skavtski pozdrav in pomeni »Bodi pripravljen!« Torej smo pripravljeni. Pripravljeni, prirediti pasji večer. Prosimo pa, da nam sporočiš tisoč plačujočih pasjih abonentov! Samo za pasje komarje ne bomo prirejali večerov. Bi-pi
