×

我們使用cookies幫助改善LingQ。通過流覽本網站,表示你同意我們的 cookie 政策.


image

Skavt Peter, Čuda džungle (part 2)

Čuda džungle (part 2)

V kino ne puščam rad otrok, kino stane in še govore in pišejo, kako je škodljiv mladini, človek pa je odgovoren za njen blagor na tem in onem svetu.

ne? Le kadar obetajo v kinu kaj posebno podučnega in imajo otroci denar že prihranjen, jim pustim, da ne bi zostajali v izobrazbi.

Pa so svoj čas igrali v kinu »Čuda džungle« in so mi otroci natrobili polna ušesa o filmu, da bodo divje zveri notri in pokrajine in voda in samum in sploh same stvari iz prirodopisa in zemljepisa, ki jih izprašujejo profesorji, in če bi jih zamudili, bi v šoli gotovo ujeli kak cvek ali kako fajfo — oboje sta jako nepovoljna in sramotna reda.

Nisem mogel drugače, nego sem jim dovolil in so šli in so mi potem navdušeno pripovedovali, da so »Čuda džungle« najlepši film, kar jih je kdaj videlo človeško oko.

Neki ded da igra, ki mu je ime Harry Piel, preganjajo ga sovražniki in viharji in divje zveri, on pa vsem kljubuje in jim uhaja preko streh in pod zemljo, po vodi in po zraku, desetkrat je na drobne kosce mrtev in desetkrat zopet cel in živ, kratka, da je bilo nebeško.

Podučnost pa da je tičala ne le v levu in panterju, nego zlasti še v koristnem čitanju hrvatskega besedila pred prizori.

To so torej »Čuda džungle«.

Moj najstarejši je star 11 let in je skavt z dušo in telesom, klobukom in palico. Letos so skavtje tri tedne taborili pod Stolom in je bil moj sin tudi med njimi.

Ko se je vrnil, smo mu dali jesti, potem je bila prva njegova beseda, da njegovi doživljaji na taborjenju ne zaostjajo za »Čudi džungle«.

Postregli smo mu s salamo in je spravil vase pol kile tega koristnega živila, zraven je snedel pet žemelj in se ni ves čas ganil s stola.

Na mizi poleg krožnika je imel kompas in piščalko in za prvo pomoč komurkoli žepno lekarno. Vmes pa je pravil, kako nepopisno lepo je bilo na taborjenju in hecno.

»Hecno« je nova srednješolska beseda in označuje vrhunec zadovoljstva.

Povedal je, da je po nebotični steni nesel za tovariši plašče, pa se je nenadoma odkrušila skala, zadela ga je in mu do krvi oprasnila kožo — to, da je bilo jako hecno.

Pa je vendar, svest si skavtskih dolžnosti, zbral vse svoje sile in nadaljeval opasno pot.

Nebo mu je bilo naklonjeno, ni omagal, opravil je, kar mu je bilo ukazano, srečno se je vrnil v taborišče.

V taborišču pa mu je vešča roka stegovodje, imenovanega »Kodrlasasti jasteeb«, izprala rano s čudotvornim lekom, lizol se mu pravi, in je tisti hip postal zdrav in sta šla brcat žogo.

Najbolj hecne pa, je dejal, so bile nevihte.

Koj prvo noč so jo imeli, veter je tulil kakor samum v puščavi, treskalo je, lil je dež, grozno.

Trije šotori so puščali in so njih prebivalci, mokri do kože, trepetali, da jim dež ne pokvari dragocenih živil: makaronov in fižola in suhih češpelj, in so hiteli žvižgati na pomoč.

Vsak skavt ima piščalko, in kadar mu je sila, dvakrat zapiska. Do zvezd je segalo obupno žvižganje.

Pa je jadrno prihitela skavtska straža s klobukom in palico in je ogrožena živila premestila v suhe šotore in mokre skavte takisto — imenitno je bilo.

Ampak je prišel v zadnjih dneh taborjenja tudi vihar, silen je bil, da je kar drevje lomil, presneto! Z rokami in nogami so držali šotore, pa jih je obrnilo in niso nič pomagali dvojni žvižgi, še skavtskega klobuka se ni ustrašil vihar, nego mu ga je besna njegova sila odnesla daleč v grmovje in žlico je izgubil pri tej priliki in svinčnik.

Taborišče pa se je izpremenilo v blatno jezero, posuto z ruševinami — škoda da ni fotografiral, toda je branilo slabo vreme — in so si morali poiskati zavetja pol ure od tod pri prijaznem poljedelcu, kjer so ležišče v senu delili z družino krotkih mačk, kar je bilo jako hecno.

Tako je pripovedoval naš dečko in žarelo mu je lice od prijaznih spominov. Potem si je odpel pas in se je zamislil, ali bomo kmalu večerjali in kaj, in je povedal, da je bila pri skavtih izborna hrana.

Kuhali da so sami pod milim nebom v velikem kotlu. Včasi se jim je kaj prismodilo, toda so skavtski zakoni taki, da nikogar ne silijo, da jé, ako mu ne diši. Pa je vsem dišalo.

In je povedal, da je pri skavtih jedel tudi polento in makarone, ki obojega doma ni maral. Rekel je, da je bilo oboje pri skavtih neizmerno bolje pripravljeno kot doma in sva dejala z ženo, da bi bilo želeti, da bi poleg gospe Govekarjeve in gospodične Kalinškove spisal in izdal kuharske bukve tudi še starešina skavtov gospod »Sivi volk« — hvaležni bi mu bili skavti, pa tudi njih skrbni roditelji.

Na salamo in žemlje je bil žejen in se je zalil z vodo, potem je povedal, da je imela voda ob njihovem taborišču toplote le štiri stopinje nad ničlo, da pa so se vendarle hodili vanjo kopat.

Bil je naš skavt lepo ogorel od sonca, roke so mu bile posute kakor z zdrobom, po licu je imel črne lise, da je bil podoben mlademu piskrovezu.

Vprašala sva ga z ženo, kdaj se je zadnjič umil:

Pa je najprej rekel: »Kaj?«

Kadar na vprašanje ne odgovori naravnost, nego prej vpraša »Kaj?«, to vsakikrat pomeni, da odgovor ne bo čisto tak, kakršnega bi si sam zaželel. In je malo pomislil in potem izjavil, da bi se bil že umival, seveda bi se bil, kako pa in zakaj ne? Toda mu je bilo umivanje odločno odsvetovano, dokler ima kožo tako razkavo od sonca.

Beseda o umivanju mu je dala ugoden povod za rahel opomin, da sem mu dolžan deset dinarjev za čedno snaženje zob, in je pokazal zobe in sem moral priznati upravičenost njegove terjatve.

Še je pravil o drznih izletih preko visečih mostov, o nenadnih obiskih taborišča po možeh iz plemena profesorjev, o tajnistvenih sejah pri posvetovalnem ognju — sama čuda džungle.

Medtem je kuhinja napela svoje skromne moči in že je vabila večerja. Imeli smo zrezke. Našemu skavtu sta bila dodeljena dva.

Vsakemu drugemu je zadoščal eden, on pa je snedel oba, dasi sta bila pripravljena na podlagi dosedanjih kuharskih bukev, a je h koncu s kruhom pobrisal vso mast – prijazno ga je bilo gledati.

In sva sklenila z ženo, da ga bova še poslala na taborjenje, kadar bo.

Malo milo pa je nama vendarle bilo pri srcu: ugibala sva, ali nisva izgubila nežnega sinka, ko sva dobila neustrašnega skavta.

Tisto noč se je temeljito naspal. Za vsak primer si je bil pripravil na posteljno omarico kompas in piščalko in sva mislila z ženo, da mu morebiti res utegneta služiti glede na obilno salamo in dvojni zrezek. Toda minila je noč in ni mu bilo treba žvižgati na pomoč, ne s kompasom iskati poti kamorkoli.

Zjutraj so ga pošteno zdrgnili, umili in poplaknili in se je pričel oblačiti v svoje običajno meščansko obleko. Pa se mu je zazdelo, da so hlače za pol centimetra predolge in da ga bijejo ob kolena.

Pa mu je ta okolnost tako užalila mlado srce, da so mu debele solze zalile oči in je sirota bridko ihtelo.

Pa sva bila z ženo potolažena, ker sva spoznala, da nama je pod trdo skorjo junaškega skavta vendarle še ostal stari sinko – Bog mu ohrani zdravo telo in mladost srca.

Čuda džungle (part 2) Dschungelwunder (Teil 2) Jungle Wonders (part 2) Maravillas de la selva (parte 2) Merveilles de la jungle (partie 2) Meraviglie della giungla (parte 2) Maravilhas da selva (parte 2) Чудеса джунглів (частина 2)

V kino ne puščam rad otrok, kino stane in še govore in pišejo, kako je škodljiv mladini, človek pa je odgovoren za njen blagor na tem in onem svetu.

ne? Le kadar obetajo v kinu kaj posebno podučnega in imajo otroci denar že prihranjen, jim pustim, da ne bi zostajali v izobrazbi.

Pa so svoj čas igrali v kinu »Čuda džungle« in so mi otroci natrobili polna ušesa o filmu, da bodo divje zveri notri in pokrajine in voda in samum in sploh same stvari iz prirodopisa in zemljepisa, ki jih izprašujejo profesorji, in če bi jih zamudili, bi v šoli gotovo ujeli kak cvek ali kako fajfo — oboje sta jako nepovoljna in sramotna reda.

Nisem mogel drugače, nego sem jim dovolil in so šli in so mi potem navdušeno pripovedovali, da so »Čuda džungle« najlepši film, kar jih je kdaj videlo človeško oko.

Neki ded da igra, ki mu je ime Harry Piel, preganjajo ga sovražniki in viharji in divje zveri, on pa vsem kljubuje in jim uhaja preko streh in pod zemljo, po vodi in po zraku, desetkrat je na drobne kosce mrtev in desetkrat zopet cel in živ, kratka, da je bilo nebeško.

Podučnost pa da je tičala ne le v levu in panterju, nego zlasti še v koristnem čitanju hrvatskega besedila pred prizori.

To so torej »Čuda džungle«.

Moj najstarejši je star 11 let in je skavt z dušo in telesom, klobukom in palico. Letos so skavtje tri tedne taborili pod Stolom in je bil moj sin tudi med njimi.

Ko se je vrnil, smo mu dali jesti, potem je bila prva njegova beseda, da njegovi doživljaji na taborjenju ne zaostjajo za »Čudi džungle«.

Postregli smo mu s salamo in je spravil vase pol kile tega koristnega živila, zraven je snedel pet žemelj in se ni ves čas ganil s stola. Kendisine salam ikram ettik ve bu faydalı yiyecekten yarım kilo sığdırmayı başardı, yanında beş çörek yedi ve tüm süre boyunca sandalyesinden kalkmadı.

Na mizi poleg krožnika je imel kompas in piščalko in za prvo pomoč komurkoli žepno lekarno. Vmes pa je pravil, kako nepopisno lepo je bilo na taborjenju in hecno.

»Hecno« je nova srednješolska beseda in označuje vrhunec zadovoljstva.

Povedal je, da je po nebotični steni nesel za tovariši plašče, pa se je nenadoma odkrušila skala, zadela ga je in mu do krvi oprasnila kožo — to, da je bilo jako hecno.

Pa je vendar, svest si skavtskih dolžnosti, zbral vse svoje sile in nadaljeval opasno pot.

Nebo mu je bilo naklonjeno, ni omagal, opravil je, kar mu je bilo ukazano, srečno se je vrnil v taborišče.

V taborišču pa mu je vešča roka stegovodje, imenovanega »Kodrlasasti jasteeb«, izprala rano s čudotvornim lekom, lizol se mu pravi, in je tisti hip postal zdrav in sta šla brcat žogo.

Najbolj hecne pa, je dejal, so bile nevihte.

Koj prvo noč so jo imeli, veter je tulil kakor samum v puščavi, treskalo je, lil je dež, grozno.

Trije šotori so puščali in so njih prebivalci, mokri do kože, trepetali, da jim dež ne pokvari dragocenih živil: makaronov in fižola in suhih češpelj, in so hiteli žvižgati na pomoč.

Vsak skavt ima piščalko, in kadar mu je sila, dvakrat zapiska. Do zvezd je segalo obupno žvižganje.

Pa je jadrno prihitela skavtska straža s klobukom in palico in je ogrožena živila premestila v suhe šotore in mokre skavte takisto — imenitno je bilo.

Ampak je prišel v zadnjih dneh taborjenja tudi vihar, silen je bil, da je kar drevje lomil, presneto! Z rokami in nogami so držali šotore, pa jih je obrnilo in niso nič pomagali dvojni žvižgi, še skavtskega klobuka se ni ustrašil vihar, nego mu ga je besna njegova sila odnesla daleč v grmovje in žlico je izgubil pri tej priliki in svinčnik.

Taborišče pa se je izpremenilo v blatno jezero, posuto z ruševinami — škoda da ni fotografiral, toda je branilo slabo vreme — in so si morali poiskati zavetja pol ure od tod pri prijaznem poljedelcu, kjer so ležišče v senu delili z družino krotkih mačk, kar je bilo jako hecno.

Tako je pripovedoval naš dečko in žarelo mu je lice od prijaznih spominov. Potem si je odpel pas in se je zamislil, ali bomo kmalu večerjali in kaj, in je povedal, da je bila pri skavtih izborna hrana.

Kuhali da so sami pod milim nebom v velikem kotlu. Včasi se jim je kaj prismodilo, toda so skavtski zakoni taki, da nikogar ne silijo, da jé, ako mu ne diši. Pa je vsem dišalo.

In je povedal, da je pri skavtih jedel tudi polento in makarone, ki obojega doma ni maral. Rekel je, da je bilo oboje pri skavtih neizmerno bolje pripravljeno kot doma in sva dejala z ženo, da bi bilo želeti, da bi poleg gospe Govekarjeve in gospodične Kalinškove spisal in izdal kuharske bukve tudi še starešina skavtov gospod »Sivi volk« — hvaležni bi mu bili skavti, pa tudi njih skrbni roditelji.

Na salamo in žemlje je bil žejen in se je zalil z vodo, potem je povedal, da je imela voda ob njihovem taborišču toplote le štiri stopinje nad ničlo, da pa so se vendarle hodili vanjo kopat.

Bil je naš skavt lepo ogorel od sonca, roke so mu bile posute kakor z zdrobom, po licu je imel črne lise, da je bil podoben mlademu piskrovezu.

Vprašala sva ga z ženo, kdaj se je zadnjič umil:

Pa je najprej rekel: »Kaj?«

Kadar na vprašanje ne odgovori naravnost, nego prej vpraša »Kaj?«, to vsakikrat pomeni, da odgovor ne bo čisto tak, kakršnega bi si sam zaželel. In je malo pomislil in potem izjavil, da bi se bil že umival, seveda bi se bil, kako pa in zakaj ne? Toda mu je bilo umivanje odločno odsvetovano, dokler ima kožo tako razkavo od sonca.

Beseda o umivanju mu je dala ugoden povod za rahel opomin, da sem mu dolžan deset dinarjev za čedno snaženje zob, in je pokazal zobe in sem moral priznati upravičenost njegove terjatve.

Še je pravil o drznih izletih preko visečih mostov, o nenadnih obiskih taborišča po možeh iz plemena profesorjev, o tajnistvenih sejah pri posvetovalnem ognju — sama čuda džungle.

Medtem je kuhinja napela svoje skromne moči in že je vabila večerja. Imeli smo zrezke. Našemu skavtu sta bila dodeljena dva.

Vsakemu drugemu je zadoščal eden, on pa je snedel oba, dasi sta bila pripravljena na podlagi dosedanjih kuharskih bukev, a je h koncu s kruhom pobrisal vso mast – prijazno ga je bilo gledati.

In sva sklenila z ženo, da ga bova še poslala na taborjenje, kadar bo.

Malo milo pa je nama vendarle bilo pri srcu: ugibala sva, ali nisva izgubila nežnega sinka, ko sva dobila neustrašnega skavta.

Tisto noč se je temeljito naspal. Za vsak primer si je bil pripravil na posteljno omarico kompas in piščalko in sva mislila z ženo, da mu morebiti res utegneta služiti glede na obilno salamo in dvojni zrezek. Toda minila je noč in ni mu bilo treba žvižgati na pomoč, ne s kompasom iskati poti kamorkoli.

Zjutraj so ga pošteno zdrgnili, umili in poplaknili in se je pričel oblačiti v svoje običajno meščansko obleko. Pa se mu je zazdelo, da so hlače za pol centimetra predolge in da ga bijejo ob kolena.

Pa mu je ta okolnost tako užalila mlado srce, da so mu debele solze zalile oči in je sirota bridko ihtelo. 这种情况极大地伤害了他幼小的心灵,他的眼里充满了浓浓的泪水,孤儿感到痛苦。

Pa sva bila z ženo potolažena, ker sva spoznala, da nama je pod trdo skorjo junaškega skavta vendarle še ostal stari sinko – Bog mu ohrani zdravo telo in mladost srca. 我和妻子感到很欣慰,因为我们意识到,在英雄童子军的坚硬外壳下,我们还有我们的老儿子——愿上帝保佑他的身体健康,让他的心灵年轻。